Jaz sem Janez Janša

Ljubljana, 7. marca 2013
(objavljeno v Delu 8. marec 2013)

Foto: zurnal24.si

Spoštovani Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša,

k odgovoru, ki sem vam ga napisal 20. februarja 2013, nimam česa dodati, ker odgovarja na vsa vaša vprašanja. Upal sem, da boste znali povezati vprašanja z odgovori. Ker vam ni šlo, naj vam pomagam tako, da oštevilčim vaša vprašanja in se na številke sklicujem pri odgovorih.

Sprašujete »(1) Kaj vas je pripeljalo do ugotovitve, da naši projekti ‘podpihujejo politični posmeh in sovraštvo’? (2) Zakaj menite, da naši projekti diskreditirajo Janeza Janšo? (3) Ali je za vas žalitev, da je nam uradno ime Janez Janša? (4) Na osnovi česa ste po ogledu filma Jaz sem Janez Janša prišli do takšnih ugotovitev?«

In postavljate še dodatni vprašanji (5): »Ali boste uzakonili diskrecijsko pravico ministra, da izloča projekte po svoji volji« in kako da ste (6) »prispevali k znižanju ravni javne govorice«.

Citiram odgovor z 20. februarja 2013:

Sprašujete po pojasnilu za naslednje besede, ki sem jih izrekel v državnem zboru: »Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo nobenih ‘umetniških’ projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije. Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Kaj je žaljivo (to sprašujete v vprašanju 2 in 3) in kaj ni, je seveda stvar občutenja vsakega posebej. Marsikoga v Sloveniji je vaš film Jaz sem Janez Janša užalil. Sprašujete (v vprašanju 4) po racionalni razlagi te užaljenosti. Kot umetniki dobro veste, da umetnost v ljudeh vzbuja take in drugačne občutke, ne da bi povprečen človek zmogel natančno secirati, zakaj se ga neka pesem, knjiga, glasba, film … dotakne.

Prebujanje čustev in občutkov v virtualnem prostoru knjige, kinematografa ali gledališča (še vedno k vprašanju 4) je eden od namenov, zakaj se zatekamo k umetnosti. Vaš film pri nekaterih budi užaljenost, odpor, zgražanje, pri drugih navdušenje, posmeh, privoščljivost (k vprašanju 6). Dosegel je namen umetnosti (k vprašanju 6), lahko vam pa očitam (tudi k vprašanju 3), da ste pri tem ubrali bližnjico. Istega efekta s filmom Jaz sem Peter Horvat ne bi mogli tako enostavno doseči.

Zapisali ste, da pričakujete, da minister ne zlorablja umetniških del in njihovih avtorjev za svoje politične in karierne ambicije. S tem se popolnoma strinjam. Strinjam se tudi z obrnjenim istim stavkom: da umetnik (bistveno o vprašanju 3) ne zlorablja politikov za svoje umetniške in karierne ambicije. Da ste prevzeli ime politika, se meni osebno zdi umna marketinška poteza (še vedno smo pri vprašanju 3), s katero ste postali znani širšemu krogu ljudi. Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem. Ali pa je cesar res nag. Odkar čevlje lahko sodi samo kopitar, tudi samo krojači kvalificirano sodijo cesarjeva oblačila.

Predhodnikov nisem obtožil, da so vas financirali zato, da bi žalili prvaka opozicije, je bil pa tako doživet rezultat. Preudarku bralcev prepuščam odločitev, ali bi pod prejšnjo vlado imel boljše možnosti financiranja film Jaz sem Peter Horvat ali Jaz sem Janez Janša. Samo pravim, da odkar sem minister, iz javnega denarja nismo financirali projektov, ki bi jih velik del javnosti razumel kot žaljive. Mislim, da je bilo to za kulturo dobro.

Če ljudje razumejo, da umetniki (ali politiki) znižujejo raven javne govorice, potem v tej tekmi navzdol s še toliko manj zavorami sodelujejo tudi ostali. K temu ste nekaj prispevali. Sicer pa zaupam tistim, ki spoštujejo vašo siceršnjo umetniško kvaliteto in (k vprašanju 5) nasprotujem diskriminaciji zaradi imen ali politične pripadnosti, kar sem v državnem svetu tudi jasno povedal. V vašo polemiko (na katero se nanaša vprašanje 1) z gospodom Brezigarjem izpred pol leta se mi ne zdi potrebno posegati.

Konec citata.

In, mimogrede, vprašanje 1 vsebuje laž, ker mi neko ugotovitev podtakne, vprašanje 4 pa tisto, kar mi podtakne, ali tisto, o čemer šele sprašuje, predstavlja kot moje ugotovitve.

S tem odgovorom končujem sodelovanje v vaši promociji in se vam zahvaljujem za razumevanje. In ja, seveda sem film pogledal.

Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport

>>> Odgovor Janezov Janš na odgovor ministra Turka na odprto pismo
>>> Majda Širca: Politična samovolja ne sme vplivati na izvajanje kulturnih programov
>>> Odgovor Janši, Janši in Janši
>>> Odprto pismo dr. Žigi Turku, ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS

Ljubljana, 21. februarja 2013
(objavljeno v Delu 2. marec 2013)

Spoštovani g. minister dr. Žiga Turk!

V Vašem odgovoru (Delo, 20.02.2013) na naše odprto pismo niste odgovorili na naša vprašanja (Kaj vas je pripeljalo do ugotovitve, da naši projekti „podpihujejo politični posmeh in sovraštvo”? Zakaj menite, da naši projekti diskreditirajo Janeza Janšo? Ali je za Vas žalitev, da je nam uradno ime Janez Janša? Na osnovi česa ste po ogledu filma Jaz sem Janez Janša prišli do takšnih ugotovitev?). Od najvišjega predstavnika izvršne oblasti na področju kulture pričakujemo, da utemelji svoje trditve, na osnovi katerih odloča o tem, ali bo Ministrstvo sofinanciralo katerikoli projekt ali ne. Kajti, Vaše izjave in poteze MIZKŠ izhajajo iz nikoli utemeljene in pojasnjene trditve, da je film Jaz sem Janez Janša žaljiv do ljudi (pomenljivo v Vašem odgovoru je, da je film na začetku Vašega odgovora užalil „marsikoga”, na sredini „nekatere”, proti koncu pa „večji del javnosti”). Ta ocena je prišla v javnost s strani tistih, ki filma sploh niso videli. Ali ste morda med njimi tudi Vi?

Če pravite, da je „prebujanje čustev in občutkov v virtualnem prostoru knjige, kinematografa ali gledališča eden od namenov, zakaj se zatekamo k umetnosti”, zakaj bi potem prebujanje tako raznolikega spektra osebnih reakcij, kot ga navajate v primeru našega filma („užaljenost, odpor, zgražanje, navdušenje, posmeh, privoščljivost”) bilo razlog za diskreditacijo, kot ste jo večkrat izrekli ali zapisali? Od ministra, ki trdi, da zaupa tistim, ki spoštujejo našo siceršnjo umetniško kvaliteto in nasprotuje diskriminaciji zaradi imen ali politične pripadnosti, pričakujemo, da širi jezik strokovnih argumentov in zagovarja kakovost pred tistimi, ki diskriminirajo in obtožujejo, ne da bi si film ali druga dela sploh ogledali. Namesto tega nam očitate, da smo „prispevali znižanju ravni javne govorice”. Kdaj, kje, na kakšen način?

V Vašem odgovoru trdite: „Da ste prevzeli ime politika, se meni zdi umna marketinška poteza, s katero ste postali znani širšemu krogu ljudi. Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem.” Če bi si res ogledali film Jaz sem Janez Janša, bi hitro ugotovili, da je bila sprememba imena za nas izključno administrativno dejanje. Če pa za „umetniški akt” mislite na sam film, vam odgovarjamo, da za nas ni pomembno ali ste „preprosti inženir” ali kaj drugega. Pomembno je, kakšen odnos do umetnosti imate, ko nastopate v funkciji ministra. Če nečesa ne razumete, se o tem lahko posvetujete s člani strokovnih komisij in s strokovno javnostjo. O tem, kako te gledajo na naša dela, je že Vaš sodelavec g. Brezigar zapisal: „Tako zavod Maska kot zavod Aksioma sta s strani ministrstva sofinancirana že od leta 2003, njihove programe in projekte pa so različne strokovne komisije vseh ministrov doslej, v vseh vladnih mandatih, ocenile dokaj dobro.”

Najbolj pomembno se nam zdi še eno vprašanje, na katerega niste odgovorili, in sicer: ali boste uzakonili diskrecijsko pravico ministra, da izloča projekte po svoji volji, kot je bilo zapisano v pismu predstavnika Vašega ministrstva? Namreč, politika, ki o financiranju projektov odloča na osnovi osebnih občutkov, je politika samovolje in cenzure. Ali imate sedaj, ko spreminjate Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, to v načrtu?

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša

>>> Majda Širca: Politična samovolja ne sme vplivati na izvajanje kulturnih programov
>>> Odgovor Janši, Janši in Janši
>>> Odprto pismo dr. Žigi Turku, ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS

Ljubljana, 21. februarja 2013
(objavljeno v Delu 25. februar 2013)

Ad: Odprto pismo

Spoštovani minister dr. Žiga Turk in spoštovani trikratni Janez Janša !

Kot ena izmed prejemnic pisma ministru dr. Žigi Turku (14. februarja 2013) v katerem podpisniki  JJ & JJ & JJ  pričakujejo od nekdanjih ministrov za kulturo pojasnila zakaj sta MK in FS sofinancirala določene projekte Zavoda Maska in Aksiome, predvsem film Jaz sem Janez Janša, naj povem, da v mandatu 2008 – 2011 zato, ker so kompetentni in avtonomni ocenjevalci vlog presodili, da so njihove vloge  kakovostne in vredne podpore. Zgolj to in pika. Po nedavnem ogledu dokumentarnega filma lahko rečem, da je bila njihova presoja dobra.

Ob (tudi v pismu izpostavljeni) polemiki, ki je spremljala nastanek tega filma, pa me je močno zaskrbelo stališče ministra in njegovih sodelavcev, ki so izrazili veliko obžalovanje, da ne morejo prekiniti večletnih pogodb z avtorji projektov »ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika«. V tem kontekstu so napovedali ukrepe, s katerimi bi lahko izločili iz financiranja tiste že sprejete projekte, ki jim niso všeč. Napovedali so torej cenzuro.

V odgovoru (Odgovor Janši, Janši in Janši, Delo, Dnevnik 20.02.2013 & http://blog.zturk.com/2013/02/odgovor-jansi-jansi-in-jansi.html) minister Turk ne pojasni kaj pomenijo ti ukrepi in na kakšen način meni legalizirati cenzuro. To ključno vprašanje, ki  lahko pomeni regresijo iz 21. v 20. stoletje in zdrs  iz odprte v avtoritarno družbo, ostane brez odgovora. Odsotnost odgovora  je zgovorna, saj   lahko  pomeni, da izrečena želja po diskrecijskih posegih politične volje ni le stvar impulzivne reakcije, temveč realna nevarnost. Zato strah pred njo ostaja, kar bi moralo skrbeti slehernega ustvarjalca in ustvarjalko.

Večletne (štiriletne) programske razpise za samostojne ustvarjalce smo  leta 2009 uvedli prav zato, da se nevladnemu sektorju zagotovi večja stabilnost, boljše povezovanje, dolgoročnejše načrtovanje in lažje črpanje evropskih sredstev. Ob znatnem zvišanju sredstev za neinstitucionalno področje kulture se je tako vsaj deloma izboljšal status enega bolj vitalnih delov kulturnega ustvarjanja. Danes so sicer ti standardi padli in samostojni ustvarjalci so v vse bolj nelagodnem položaju, ki je posledica vladne dietne politike, ekonomskih razmer in odsotnega  dialoga. V kolikor bodo kaznovani še s samovoljo, da se politiki nevšečni projekti sankcionirajo s prekinitvijo že sklenjenih pogodb in s političnimi kriteriji ocenjevanja pomeni, da se vračamo v čas instrumentaliziranja kulture za politično-ideološke namene.

Minister ta čas sicer pripisuje drugim – kot otrok, ki v iskanju potrditve in očiščevanju lastne krivde, maščevalno pokaže s prstom na drugega: »Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Tako minister prejšnjo vlado – torej tudi mene –  postavlja ob bok totalitarnemu režimu. Ker gre očitno za njegovo projekcijo, torej prepoznavanje  drugega skozi sebe, se človek svobodnih prostorov kulture s tem ne bi smel obremenjevati.

Na tej točki seveda njegovega transfera ne prevzemam. Bolj me (nas) skrbi praksa,  ko se iz revanšizma in pod krinko varčevanja podira kontinuiteta zadovoljivo usklajenega kulturnega snovanja. Ko gre za igro mišic in podiranja kock – ne glede na to ali iz nevednosti, nemoči ali ubogljivosti – pa se nam/mi trga film. Kajti vsak rez pomeni tveganje, da teh programov in  projektov ne bo več nazaj, ali da bo potrebno ogromno časa in energije, da se ponovno vzpostavijo. Tu mislim na nedavno dobro zagnane kreativne kulturne industrije (KKI), ki so bile nekoč za današnjega ministra celo visoka (predvolilna) prioriteta (obljubil je celo direktorat) in so sedaj popolnoma zbledele. Mislim na SKICO (Slovenski kulturno informacijski center na Dunaju), ki je bila –  kljub visokim besedam v NPK o mreženju slovenske kulture po svetu – čez noč izbrisan. Tu mislim na kadrovsko in vsebinsko posiljevanje filma, na popolnoma na pamet znižan RTV prispevek (zato, ker ga je pač nekoč nekdo drug zvišal?), na nezakonit odpis nadzornikov javnega rtv zavoda in na poskuse discipliniranja medija. Tu mislim na delež od milijarde evropskih sredstev, ki jih je potrebno pokuriti v tem in naslednjem letu, projektov pa ni oziroma se za njih ne skrbi (Umetnostna galerija v Mariboru, knjižnica v Mariboru, Arhiv RS, že začete dediščinske obnove ipd.). Tu mislim na kaznovanje JAK, SFC, na ukinitev CSPU (Centra za sodobno plesno umetnost), na stagnacijo mreže GAMS (Galerije in muzeji Slo) in na številne druge razvojne projekte, ki pod alibijem varčevanja padajo kot domine. Zgolj zato, ker so se rodili v predhodni totalitarni vladi?

Nekoč je šlo za odprte prostore kulture. Zanikanje in izpodbijanje teh vrednot je žalostno, pa četudi bi bilo izrečeno iz spoznanja nemoči  tretjinskega dela ministra. Pa ni. Ključni problem je namreč tam, kjer ga minister in njegova ekipa ne znajo videti:  kulture ne ljubijo, umetnosti ne cenijo,umetnikov ne vidijo, jih ne slišijo in tudi razumejo jih ne.

Zato ostajajo zvesti Gospodarju ne pa Umetnosti.

Ampak ustvarjalci in ustvarjalke niso drevesa, ki bi potem, ko jim amputiraš bolne in preveč zaraščene veje, bolje uspevali. Nekoč je namreč minister dejal,  da se porezana drevesa bolj razcvetijo. Torej, da  bo počistil znotraj kulture zato, da bo le ta v prihodnosti bolje cvetela. Ustvarjalci tudi niso visoki in nizki, etablirani in takoimenovani, elitisti in marginalci, Ustvarjalnost je preprosto prostor svoboščin, kreacij in potenc. Ni je mogoče kar tako kastrirati in deželo s tem dolgoročno obsoditi na enoumje in  kreativni deficit. Ni mogoče kar tako zradirati strokovne a za odločevalce nekompatibilne ljudi, sekati zdravo tkivo in vrtnari z motiko edinega Gospodarja. Kajti jagenčki ne kar tako obmolknejo, pravi čas.

Majda Širca Ravnikar

>>> Odgovor Janši, Janši in Janši
>>> Odprto pismo dr. Žigi Turku, ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS