V sedanji fazi poznega kapitalizma vsak dan doživljamo ključno protislovje. Po eni strani obljuba družbe brez dela Johna Maynarda Keynesa zaradi naraščajoče avtomatizacije proizvodnih procesov očitno postaja ne le realnejša, temveč tudi bližja; po drugi strani pa delo – daleč od tega, da bi izginjalo – kolonizira in spreminja vsak trenutek in vidik našega obstoja. Porast prekarnega dela nas je osvobodila odtujitve stalne službe, vendar je zaradi nje naše življenje bolj nestabilno in tesnobno, poleg tega pa povzroča nove družbene bolezni. Zaradi naraščajoče avtomatizacije smo bolj brezposelni, kar je stanje, ki mu skušamo frenetično ubežati z mikrodelom, to pa nas spreminja v »podjetnike sebstva«.    
Hkrati s tem je eksplozija informacijske družbe z vzponom osebnih medijskih naprav, kot so pametni telefoni, in družabnih medijev prinesla pantagruelsko rast tega, kar se imenuje periferno delo: dnevno, fragmentarno, neprekinjeno, neplačano delo, ki ga opravljamo zase, denimo branje e-pošte in odgovarjanje nanjo ter oblikovanje naše spletne identitete na več platformah, in vedno bolj tudi za podjetja, ki služijo z našimi spletnimi interakcijami in podatki. Vsakič ko kaj iščemo, pošljemo sporočilo, naložimo ali uporabimo vsebino, rešimo captcha ali dovolimo aplikaciji, da dostopa do našega položaja oziroma nadzoruje naše sprehode ali spanje, delamo za nekoga. Čeprav tudi vedno bolj razvijajoče se polje umetne inteligence, od strojnega vida do nevronskih omrežij in pogovornih robotov, obljublja avtomatizacijo vseh stvari, pa dejansko poraja več nevidnega, nereguliranega in podplačanega človeškega dela, pogosto pa se tudi informira iz našega spletnega vedenja. 
Rezultat je, da se delo še zdaleč ni razblinilo, ampak je preseglo delovne dneve in ure in je postalo nonstop dejavnost: toda namesto da bi nas naredilo bogatejše, srečnejše in stabilnejše, nas je naredilo bolj tesnobne in revne in nas ropa naše prihodnosti. Ta razvoj in kriza dela sta predmet trajajočega umetniškega raziskovanja iz različnih razlogov: prvič, ker se pravilno dojemata kot vidika splošnejše krize prihodnosti in njenih imaginarijev, na katero se umetniška praksa mora odzvati; drugič, ker je ta razvoj neizbežno vplival na umetniško delo, in to z vseh vidikov: po definiciji je to delo prekarno in temelji na samozaposlenosti in proizvajalnih sredstvih, ki so jih radikalno spremenili globalizacija, zunanje izvajanje (outsourcing) in avtomatizacija; in končno, ker nam razvoj dela omogoča opazovati »človeško-strojno kompleksnost«, ki je eno ključnih vozlišč naše sedanjosti.
Hiperzaposlovanje – beseda, ki je izposojena od medijskega teoretika Iana Bogosta in opisuje »utrujajoče delo uporabnika tehnologije« – je celoletni program, ki se osredotoča na družbo brez dela, spletno delo, umetno inteligenco in avtomatizacijo in je zamišljen kot poskus natančne preučitve in raziskave nekaterih od teh vprašanj. S skupinsko razstavo, simpozijem, nekaj samostojnimi razstavami in predstavitvijo končnega kataloga Hiperzaposlovanje pokriva paleto tem, od avtomatizacije do ekonomije na poziv, konca prostega časa, aplikacij za samopomoč, utrujenosti zaradi družabnih omrežij, kvantifikacije, umetne inteligence in družbe brez dela.

 
 
 

 
 
 

Sašo Sedlaček
Om za kovanec
PERFORMANS

Sreda, 6. november 2019, ob 19.00

in
RAZSTAVA

12.-29. november 2019
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Zaposlen z nedelom
ULIČNA RAZSTAVA

5.–28. november 2019
Odprtje: torek, 5. november 2019, ob 17.00
Ulična galerija TAM-TAM
Vegova Ulica, Ljubljana

Z vzponom umetne inteligence in avtomatizacije dela se bo vrednost človeškega nedela radikalno spremenila. Performans Om za kovanec bo lansiral platformo Oblomo, ki bo s pomočjo tehnologije veriženja blokov spremenila nedelo v vrednost. Na platformi bodo uporabniki rudarili kriptovaluto oblomo tako, da bodo mirovali, sedeli, meditirali ali ležali pred svojimi napravami, s katerih jih bo opazoval program za strojno učenje. V performansu Om za kovanec trije mirujoči posamezniki – »rudarji« – pred občinstvom v živo izvajajo meditacijsko mantro om. Pri tem jih nadzoruje program za strojno učenje in njihovo meditacijo zapisuje v verigo blokov. Na performansu bo tako ustvarjen prvi sklop v dolgi verigi blokov, ki bodo sledili v nadaljevanju projekta. Osrednji del performansa je izvedba protokola za rudarjenje omov, v katerem morajo biti izpolnjeni trije pogoji: zahteva mirujoče rudarje, ki jih nadzoruje umetna inteligenca, vse skupaj pa overi občinstvo. Protokol se uporablja za nadzor nad količino om blokov, iz katerih bo mogoče nato kovati kriptokovance. Gre za nadzor nad količino surovine v sistemu in se bo moral ponoviti vsakič, ko je bo zmanjkalo. Ta sistem rudarjenja kriptovalut v nasprotju z vsemi drugimi načini ne porabi skoraj nič elektrike in je inovativna ekološka alternativa sicer neskončno potratnemu rudarjenju.

En dan pred performansom bo v ulični galeriji TAM-TAM in drugod po Ljubljani lansirana plakatna kampanja s sloganom »Zaposlen z nedelom«: urbana intervencija med golo reklamo in vabilom, naj nedejavnost na novo premislimo kot ultimativno obliko dela.

V koprodukciji z organizacijo Drugo more v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.
V sodelovanju z družbo TAM-TAM.





Michael Mandiberg
Postmoderni časi
PROJEKCIJA

7.–10. januar 2020
Odprtje: torek, 7. januar 2020, ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Moderne čase (1936) Charlieja Chaplina, modernistično mojstrovino in simbolični portret velike gospodarske krize in industrializacije, je v zadnjih treh desetletjih povozila nova organizacija dela, ki sta jo vpeljala pozni kapitalizem in postfordizem, in sicer tako zelo, da je mlajšim generacijam težko sočustvovati z malim potepuhom. Ko je ameriški_a umetnik_ca Michael Mandiberg delavce na poziv prosil_a, naj ponovno uprizorijo prizore iz filma, je ne le posodobil_a film za 21. stoletje, ampak je sprožil_a tudi porazdeljeno gledališče (postfordističnih) zatiranih, ki je zdaj dokumentirano v tem rimejku z naslovom Postmoderni časi. Če so Moderni časi portret fordistične organizacije dela (tekoči trak), pa Postmoderni časi s tem, da vpletejo 182 digitalnih svobodnjakov, ki živijo v 25 državah, portretirajo digitalno tovarno in postfordistično organizacijo dela, v kateri delavci nimajo plače in delajo (običajno od doma) majhne, podplačane naloge za pogosto neznane stranke.




Sanela Jahić
Negotovost v zanki
RAZSTAVA

9. september–2. oktober 2020
Odprtje: sreda, 9. september 2020, ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Ustvarjalnost se običajno dojema kot nekaj novega, drugačnega in originalnega, kar ljudi preseneti; nekaj, kar nikoli ne bi moglo biti izraženo v obliki izvršljive kode, oziroma nekaj, česar stroj nikoli ne bi mogel posnemati. In vendar se številne naloge, ki bi lahko zahtevale človeške zmožnosti, kot so intuicija, empatija in ustvarjalnost, že oddajajo v zunanje izvajanje vedno bolj zmogljivim avtomatiziranim in avtomatizirajočim sistemom, ki jih le drugače izvršijo. V svojem nedavnem delu je Sanela Jahić svoje umetniško ustvarjanje pretvorila v podatke, potem pa odločanje predala napovednemu algoritmu, ki določi vsebino in estetiko njenega naslednjega umetniškega dela. V končni fazi projekta, ki bo prvič prikazana na tej razstavi, je Sanela Jahić v algoritem začela vnašati ne le podatke o svojem preteklem delu, ampak tudi pogled na svoje aktualne raziskave kot zgodnje okno v sedanjo dezorganizacijo njenih misli. Kako bo to vplivalo na njeno prihodnje delo?

V koprodukciji z organizacijo Drugo more in Loškim muzejem v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.
V partnerstvu s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.



 

Domenico Quaranta (kurator)
Hiperzaposlovanje
SKUPINSKA RAZSTAVA

7. november 2019–19. januar 2020
Odprtje: četrtek, 7. november 2019, ob 18.00
MGLC - Mednarodni grafični likovni center
Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana

Sodelujoči umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Delo – eden od odločujočih vidikov naših kapitalističnih družb – je tudi ena od strani sodobnega življenja, na katero so tehnološke inovacije in nastop postfordizma močneje vplivali. Čeprav je naraščajoča avtomatizacija dejansko povzročila izginotje veliko oblik človeškega dela, pa v nasprotju z napovedmi številnih mislecev dela ni odpravila. Namesto tega je skupaj z drugimi inovacijami, kot je vzpon kulture naprav in družabnih omrežij, vodila k njegovi fragmentaciji v mnoštvo mikrodel in njegovi infiltraciji v vsak trenutek življenja. Z drugimi besedami, ne glede na to, ali smo brezposelni, samozaposleni ali redno zaposleni za polni delovni čas, danes kot »uporabniki tehnologije« vedno delamo. Hiperzaposlovanje je skupinska razstava, ki te in druge razsežnosti tega, kar je delo postalo, raziskuje v delih osmih mednarodnih umetnikov, ki se osredotočajo na teme, kot so avtomatizacija in ekonomija na poziv, konec prostega časa, aplikacije za samopomoč, utrujenost zaradi družabnih omrežij in kvantifikacija.

V koprodukciji z MGLC – Mednarodnim grafičnim likovnim centrom.
V partnerstvu z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji.




Elisa Giardina Papa
Družba brez dela? Naučila se bom videti sebe natanko tako, kot si želiš
RAZSTAVA

15. januar–14. februar 2020
Odprtje: sreda, 15. januar 2020, ob 20.00
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Družba brez dela? Naučila se bom videti sebe natanko tako, kot si želiš je videoesej in serija digitalnih slik, ki preučujejo avtomatizacijo in strojni vid v odnosu do družbe brez dela. Natančneje, projekt se osredotoča na človeško infrastrukturo, ki podpira in vzdržuje delovanje strojnega vida, poleg tega pa še na naslednja vprašanja: Katere človeške naloge so nujne, da strojem omogočimo videnje? Kako je človeško delo restrukturirano kot ena od številnih operacij strojnega vida? Za kaj gre v srečanju med delavci in stroji, ki vidijo? Kako računalniški vid omejuje človeško zaznavo? Instalacija Elise Giardina Papa, ki je zadnji del v trilogiji, osredotočeni na delo, avtomatizacijo in digitalne ekonomije, črpa iz osebne izkušnje umetnice, ko je opravljala mikronaloge za tehnološka podjetja, ki se ukvarjajo s strojnim vidom. Delo, ki združuje pripovedovanje zgodb in estetsko raziskovanje, bo prvič predstavljeno v Projektnem prostoru Aksioma.




!Mediengruppe Bitnik
Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino.
RAZSTAVA

7.–30. oktober 2020
Odprtje in predstavitev: sreda, 7. oktober 2020, ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Danes algoritmi po svoje oblikujejo, zaznamujejo ali nadzorujejo skoraj vsak del našega življenja. Sistemom za nadzor nad podatki dovoljujemo vse več vpliva nad našim življenjem. In delo ni izjema. Algoritmi in podatkovni sistemi so še posebno razširjeni na področjih dela, ki zadevajo hitro dostavo in potovanja. Na teh delovnih področjih so podjetja privzela algoritmično upravljanje kot sredstvo za usmerjanje, spremljanje in ocenjevanje množice priložnostih delavcev, ki pa jih ne zaposlijo, za zagotavljanje odzivnih, tekočih, standardiziranih storitev. Tisti, ki uporabljajo algoritmično upravljanje, pravijo, da ustvarja nove zaposlitvene priložnosti, boljše in cenejše potrošniške storitve, transparentnost in pravičnost. Toda kaj zares pomeni to, da je tvoj šef algoritem? Kako to spremeni strukture moči na področju dela? V svojem novem projektu Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino. želi !Mediengruppe Bitnik raziskati to obskurno področje s fokusom na vprašanju nadzora in trenutku izgube nadzora, ko osnovne kodne strukture zaradi napak in motenj nenadoma postanejo vidne.

V koprodukciji z organizacijo Drugo more in Loškim muzejem v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.



 

vv.aa.
AVTOMATIZIRAJ VSE ŽIVO!
SIMPOZIJ

1. dan
Domenico Quaranta
Prikazovanje nevidne množice
PREDAVANJE
14. januar 2020, ob 11.00
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Erjavčeva cesta 23, Ljubljana, soba 7, prvo nadstropje

2. dan
vv.aa.
PREDAVANJA, OKROGLA MIZA
15. januar 2020, ob 17.00
Avditorij Moderne galerije
Cankarjeva cesta 15, Ljubljana

Govorci: Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Michael Mandiberg, Sašo Sedlaček, Sebastian Schmieg



V okviru Hiperzaposlovanja želi simpozij AVTOMATIZIRAJ VSE ŽIVO! raziskati protislovje, ki je implicitno prisotno v naraščajoči avtomatizaciji dela: ali ta proces, ki bi domnevno moral odpreti novo dobo prostega časa, nedela in univerzalnega temeljnega dohodka, ljudi nasprotno spreminja v programske agente, nevidne sužnje strojev? Avtomatizacija, ki so jo ludisti na samem začetku industrijske dobe sprejeli kot prekletstvo, v 20. stoletju ni uničila človeškega dela, ampak je v globalnem merilu temeljito spremenila njegovo organizacijo. Tehnološke inovacije so jo v poznem 20. stoletju pripeljale do čisto nove ravni in s tem pospešile premik k postindustrijskemu ekonomskemu modelu. Danes ko številne službe, ki so jih prej opravljali ljudje, postajajo popolnoma avtomatizirane, se zdijo sanje – ali mora – družbe brez dela bliže kot kadarkoli; toda če si stvari ogledamo pobliže, avtomatizacija v svoji trenutni obliki ne uničuje človeškega dela. Prej ga dela nevidnega.



V koprodukciji z Moderno galerijo in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.
V partnerstvu z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji.
V okviru serije konferenc Taktike & praksa.





Anna Ridler
Mozaični virus in Neskončna množica (Tulipani)
RAZSTAVA

19. februar–20. marec 2020
Odprtje in predstavitev: sreda, 19. februar 2020, ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Zaradi vpeljave generativnih antagonističnih mrež (GAN) leta 2014 in lansiranja Google Deep Dream leta 2015 je umetna inteligenca (AI) v preteklih letih postala tema in medij številnih umetniških del. Toda v večini se je razprava osredotočala bodisi na primerjavo med človeško in strojno inteligenco bodisi na spraševanje, ali algoritmi lahko nadomestijo umetnike in sami »ustvarjajo umetnost«. V tem okviru delo Anne Ridler izstopa zaradi njenega prizadevanja, da bi vzpostavila povratno zanko med sabo in strojem in tako proizvedla delo, ki prikaže in tematizira količino človeškega dela, vpletenega v ta proces, od programiranja do proizvajanja podatkovne množice in izobraževanja stroja. Nadalje, njeni seriji Mozaični virus in Neskončna množica (Tulipani) sta bili navdihnjeni s »tulipansko manijo«, raziskujeta pa finančne balone, prihodnje trge in kriptovalute v obliki nadgrajenega, dinamičnega tihožitja.




Sašo Sedlaček
Oblomo
RAZSTAVA

4.–27. november 2020
Odprtje: sreda, 4. november 2020, ob 19.00
Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

Projekt Oblomo, ki si je ime izposodil pri nesporno najbolj lenem liku svetovne literature Ilji Iljiču Oblomovu, junaku horizontale Ivana Gončarova, je kriptovalutna platforma za trgovanje nedela z delom. Projekt postavi vprašanje: ali je lahko to, da ne počnemo nič, ultimativna oblika dela v dobi avtomatizacije?

Platforma Oblomo z uporabo tehnologij, ki nas sicer silijo v nenehno delo, kot je biometrika, lenobo spreminja v vrednoto, tako etično kot ekonomsko. Nekoč privilegirane vrednote demokratizira, naše stališče do lenobe pa spremeni tako, da je ne vidimo več kot nizkotno, temveč plemenito lastnost, pri čemer jo spremeni v produktivno dejavnost s kupno močjo. Platforma temelji na tehnologiji veriženja blokov in ima lastno kriptovaluto, s katero nagrajuje uporabnike za njihovo mirovanje. Ko program, ki temelji na strojnem učenju, zazna nedejavnost uporabnikov, jih nagradi s kovanci oblomo. V tem postopku, ki se imenuje kovanje, sistem ustvarja kovance iz om bloka, to je iz osnovne verige blokov, ki je v sistemu surovina in se rudari po protokolu, določenem v performansu Om za kovanec. Z zasluženimi kovanci, spravljenimi v e-denarnici, lahko uporabniki na platformi trgujejo oziroma kupijo različne storitve in blago, ki jih ponujajo drugi uporabniki, da bi zaslužili več kovancev.

V koprodukciji z organizacijo Drugo more in Loškim muzejem v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.






     
     
     
 

Hiperzaposlovanje
Celoletni program, osredotočen na družbo brez dela, spletno delo in avtomatizacijo
Kuratorja: Domenico Quaranta & Janez Janša

Vodja produkcije: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Prevajalka za slovenščino: Maja Lovrenov
Lektorica za angleščino: Jana Renée Wilcoxen
Lektorica za slovenščino: Nataša Požun
Celostna grafična podoba: Federico Antonini, Alessio D'Ellena (superness.info)

Produkcija:
Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019–2020

V sodelovanju z:
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Drugo More
Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji
MGLC – Mednarodni grafični likovni center
Moderna galerija
TAM-TAM



Finančna podpora:
Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

Negotovost v zanki Sanele Jahić, Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino. skupine !Mediengruppe Bitnik, in Oblomo Saša Sedlačka so sestavni deli Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture, ob podpori Oddelka za kulturo mesta Reka, Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške in Ministrstva za turizem Republike Hrvaške

Program Zavoda Aksioma podpira tudi Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja in profesionalizacije NVO in prostovoljstva

Medijska partnerja:
Neural, DPG




Kontakt:
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana