Videoigre, ki ne obstajajo

Machinima, podprta z umetno inteligenco, uporablja generativno UI za ustvarjanje video prizorov v slogu imerzivnih 3D-igralnih okolij, namesto da bi za njihovo produkcijo neposredno uporabljala pogon videoigre. Gre za »paratekste brez besedil« (Matteo Bittanti, 2025). Videoigre, ki ne obstajajo (Nolan, 2025) so serija vinjet in kratkih zgodb, zmontiranih iz 5-sekundnih posnetkov, generiranih s tekstovnimi pozivi v Sora (2024). Spletna učna baza modela UI se razkriva skozi nenamerne dodatne elemente, na primer prekrivanje streamerjev videoiger v prizor. Razkrijejo se tudi trenutne omejitve generativne UI, zlasti skozi animacijske napake, kjer se gibi zlivajo in zvijajo na nepredvidljiv način

Namesto da bi te anomalije odstranili, so nepredvidljivi dejavniki UI sprejeti kot del dela. V Videoigrah, ki ne obstajajo se prepletata znano in absurdno, posredovana skozi estetske omejitve učnih podatkov modela Sora, kjer se ljudje in kmetijski stroji zlivajo in razpadajo podobno kot atomi starca in njegovega kolesa v romanu The Third Policeman (1967) Flann O’Brien. Sorino jezikovno neodvisno besedilo včasih delno deluje smiselno, kot nekakšen UI-esperanto, kar prispeva k nadrealistični, jezikovno nevtralni plasti. Po zgledu filozofije pionirja »circuit bendinga« Reed Ghazala te naključne napake v kontekstu Videoiger, ki ne obstajajo niso razumljene kot napake, temveč kot integralna značilnost dela