O programu

Postajanje podoba
Izjava kuratorja

Kaj pomeni naseljevati komputacijski svet, predrugačen v podobo? Ko fotografije nič več ne zajemajo, temveč sestavljajo, ko renderji nadomestijo posnetke, ko strojni vid narekuje, kaj je dovoljeno, in ko sintetični mediji generirajo realnosti, ki nimajo več nikakršnega fizičnega referenta – kako naj sploh razumemo vid, identiteto in navzočnost?

Sedemnajsta edicija taktik&prakse, Aksiominega diskurzivnega programa, ki raziskuje sodobno raziskovalno umetnost, družbo in nove tehnologije, nosi naslov Postajati podoba in se posveča nedavni transformaciji digitalnih podob, ki so se iz reprezentacijskih površin oblikovale v operativna okolja. Skuša namreč raziskati, kako so komputacijska fotografija, strojni vid, računalniško generirane podobe (CGI) in generativna UI temeljno spremenili ontološki status podobe – ta nič več ni okno v svet, temveč svet sama na sebi.

Podobe so vselej posredovale realnost. Vendar pa danes, ko jih oblikujejo algoritemski postopki in računalniški načini videnja, niso omejene le na reprezentiranje – poleg tega tudi izvršujejo, razvrščajo in odločajo. Aktivno konstruirajo svet, ki ga naseljujemo, generirajo identitete, ki jih privzemamo, človeški vid in zaznavo pa nadomeščajo z računalniško analizo ter interpretacijo.

Pod svojim površjem so operativne: optimizirane za prepoznavo vzorcev, zaznavo objektov in avtomatizirano sklepanje. Stroji jih ustvarjajo za druge stroje, krožijo pa skozi kanale, kjer je človeška zaznava zgolj slučajna. V tej krajini renderirana podoba postane orodje razvrščanja in ne prikazovanja, zasnovano tako, da se sklada s pričakovanji učnih podatkov in sistemov nadzora. Kakšni režimi resnice vzniknejo, ko podobe nimajo več fizičnih referentov, temveč se nanašajo na tiste, ki jih same generirajo?

Postajanje podoba zasleduje, kako se subjekti orientirajo v teh novih podobah-svetovih, kako se jim zoperstavljajo in prilagajajo. Ob razrastu sintetičnih medijev – od globokih ponaredkov do z UI ustvarjenih avatarjev, od komputacijskih portretov do fotorealističnih okolij računalniških iger – se meja med tem, ali sami sebe zajemamo ali sestavljamo, razkroji. Identiteta nič več ni zgolj reprezentirana na podobah, temveč je skozi njih aktivno oblikovana, izučena in soproducirana. Telesa se skoreografirajo, da se ukrojijo po algoritemskih pravilih strojnega vida in komputacijski estetiki generativne UI.

Letošnja edicija taktik&prakse se bo odvijala na različnih prizoriščih v Ljubljani. Obsegala bo serijo razstav, predavanj, delavnic in projekcij ter tako povezala umetnike, katerih prakse so vpete v natanko tiste sklade programske opreme, ki animirajo digitalna telesa, upravljajo strojno zaznavo ter uvajajo režime podob. Namesto da bi se umeščali zunaj komputacijskega ustvarjanja podob, ti umetniki delujejo od znotraj – reapropriirajo logiko renderiranja in zaznavanja, izkoriščajo kompozicijske napake ter naseljujejo povratne zanke med fizičnimi in virtualnimi telesi.

Kakšne nove subjektivitete nastanejo, ko je identiteta soproducirana s slikovnimi sistemi? Kakšne politične in ekonomske funkcije – pa tudi afektivne in čustvene dimenzije – naseljujemo v svetu, ki ga vse bolj posreduje računalniški vid? Če so podobe nekdaj ponujale okno v realnost, zdaj ponujajo okolja, v katera lahko vstopamo, agente, s katerimi se lahko pogajamo, ter identitete, katere lahko postanemo.

Postajanje podoba zastavlja vprašanje, kaj pomeni videti, biti opažen in postati viden, ko vsako dejanje videnja že posreduje programska oprema – in ko je ločnica med podobo in svetom že začela razpadati.