Nika Ham
SKVOT


PERFORMANS

#nikaham

September - December 2017
 

 
 

Squatting (skvotanje) ima v sodobni umetnosti dolgo tradicijo. Umetniki kot strategijo pogosto uporabljajo okupacijo, zlorabljajo stvari ter predmete in dejanja vnašajo v prostore, kamor ne sodijo. Takšen pristop je povezan s potrebo po raziskovanju nepričakovanega, vzpostavljanju drugačnega gledišča, zamišljanju novih načinov uporabe za staro orodje. Od sedemdesetih let naprej pa vse do danes je veliko umetnikov občutilo tudi nujo, da umetnost osvobodijo iz institucionalnih prostorov, zato so svoja dela razstavljali na nekonvencionalnih prizoriščih, kot so trgovine, knjižnice, šole, restavracije in seveda ulice.
Delo Nike Ham se uvršča v to tradicijo, a jo postavi na glavo. V njenem primeru je prizorišče pravzaprav konvencionalno (muzej), toda njena dejanja niso avtorizirana in tudi ne predvidljiva. Nika dela kot čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji, in ko je nihče ne opazuje, nastopa in uporablja prostor, kot bi bil to njen atelje. Njena dejanja so preprosta, repetitivna in humorna, vsa pa se osredotočajo na idejo uporabe telesa za interakcijo z javnim prostorom: »Moderna galerija mi je tako znana kot moja lastna soba, saj v obeh preživim enako količino časa,« pravi umetnica, s čimer osvetljuje enega od najzanimivejših vidikov projekta: stapljanje zasebnih in javnih sfer. »Ko v prostoru ni nikogar, si ga prisvojim, zato da lahko uprizarjam vizualne kompozicije, orišem arhitekturo, vpeljem novo logiko gibanja in gledanja zgolj z lastnim telesom.«
Takšno uprizarjanje, ki se pri vzpostavljanju odnosa s prostorom in gledalcem opira na umetnikovo telo, spominja na številna dela iz šestdesetih in sedemdesetih let. Pomislimo zlasti na zgodnje videoposnetke Bruca Naumana, v katerih ameriški umetnik meri prostor ateljeja s svojimi koraki, se ves čas odbija od sten in vrti na eni nogi v različne smeri. Vsa ta dejanja je posnel na statično kamero v realnem času. Tudi v delu Nike Ham je kamera statična, kajti umetnica izkorišča navzočnost muzejskega nadzornega sistema. Posnetke nato zmontira in spremeni v kratke videe ali animirane GIF-e, da jih lahko objavi na različnih platformah spletnih družbenih medijev: Giphy, Instagram, Facebook and Tumblr.
Umetnica tu deluje kot parazit: izkorišča lokacijo in njeno infrastrukturo za gradnjo povsem nove pripovedi. Zgodbe, ki jo sestavljajo neprimerne oblike vedenja: leži ne tleh, teka naokrog po sobi s stolom na koleščkih, skače gor in dol, nosi maske in se skriva v kartonastih škatlah. Dejanja so kratka in repetitivna, kar umetnico naredi podobno pikseliranemu liku iz stare videoigrice.
Razširjanje drobnih subverzivnih dejanj Nike Ham s pomočjo spleta je logični zaključek projekta: nekaj, kar je bilo odigrano v popolni samoti, daleč od človeških oči, se nato prelije nazaj v prostor vidnosti par excellence, kar sklene krog. Iz javnega v zasebno in nazaj.

- Valentina Tanni
 


Produkcija:

Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017



Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Alja Žorž

Projekt je nastal v okviru iniciative za podporo mladih umetnikov U30+.

Mentorji: Janez Janša, Teja Reba, Andreja Kopač

Koprodukcija:
Društvo Mesto žensk



Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.




KONTAKT
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

 

Nika Ham
 
Jaz sem #nikaham. Delam v Moderni galeriji. In performiram...
VEČ...