Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana in Lutkovno gledališče Ljubljana v partnerstvu z Mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti – Mesto žensk, predstavljajo:

Maja Smrekar - REKVIEM ZA PRIHODNOST

HIBRIDNI PERFORMANS

Lutkovno Gledališče Ljubljana / Oder pod zvezdami
Krekov trg 2, Ljubljana

PREMIERA: Petek, 14. oktober 2016, ob 20:30 uri
PONOVITEV: Sobota, 15. oktober 2016, ob 19. uri

CENA VSTOPNICE: 5 evrov >>> KUPI
 

Foto: Nada Žgank
 

Maja Smrekar je projekt Rekviem za prihodnost zastavila kot eksperiment/predstavo, v kateri bodo človeško telo nadomestile živali in stroji. Avtorica že več let na empirični ravni raziskuje delo s psi in pri tem uporablja prvine, ki izhajajo iz področij sodobne tehnologije. Zanima jo snovanje prostorske koreografije, pri kateri so osrednji akterji psi in roboti. Gre za sinergična prehajanja med antropomorfnim, tehnomorfnim in zoomorfnim – asociacijami, ki jo navsezadnje vzbuja tudi lutka.

»Kot intermedijska umetnica, ki združuje humanistične in naravoslovne znanosti v meddisciplinarne projekte, kompleksno področje lutkarstva razumem skozi meddisciplinarno perspektivo, ki sega od srednjeveškega španskega gledališča, s t. i. slogom máquina real, pa vse do sodobnih Stelarcovih tehnoperformansov.«

Izhodiščni navdih za predstavo izhaja iz koncepta Das Triadische Ballett (1922) Oskarja Schlemmerja, ki je zeitgeist z začetka 20. stoletja razumel kot dva ključna sodobna tokova: mehaničnega (človek kot stroj in telo kot mehanizem) in kot primarne impulze (nenadnost vznika kreativne potrebe, ki je divje, živalsko gonilo), pri čemer je menil, da je v koreografijah dosegel sinergijo dionizičnega in apoliničnega ustvarjalnega principa. Schlemmer je dojemal gib lutke in marionete kot estetsko superiornega v primerjavi s človeškim, s čimer je želel poudariti, da je vsak umetniški medij umeten, kar je dosegel s stiliziranim gibom, ki ga je poenostavljal, vse dokler ni spominjal na abstrakcijo giba lutke ali marionete. Podobno Smrekarjevo zanimata asociativna paradigma giba živali in giba stroja. Tudi pri formalnem delu učenja psov je v nenehnem ponavljanju vselej prisotna geometrija, ki spominja na mehanične gibe. Hkrati je človekovo usmerjanje dronov možno razumeti kot obratno parafrazo Kantovega razmišljanja o vzgoji in izobrazbi: človek je žival, ki potrebuje učitelja/vodjo. Zato umetnica na tej točki še posebej naslavlja pogled drugega: ne samo kaj živali pomeni obstoj človeka, ampak tudi kako »monstruozen« se človek zdi umetni inteligenci?

Grški matematik Pitagora je s teorijo o harmoniji sfer vzpostavil tezo, da Sonce, Luna in drugi planeti v našem osončju oddajajo vsak svojo edinstveno orbitalno resonanco, ki temelji na njihovi orbitalni revoluciji, pri čemer kvaliteta življenja na Zemlji odraža smisel kozmičnih zvokov, ki so človeku sicer neslišni. Izhajajoč iz njegove teze, eno ključnih plasti poleg glasu vzpostavi glasba, ki oblikuje časovno dramaturški lok predstave. Ta se, začenši z granulacijami zvokov iz narave in oblikovanjem organskega vzdušja v prvem delu (»PES«), nadaljuje s presekom v techno-steam-punk, pospremljen z robustnimi zvoki letečih dronov v drugem delu (»DRON«). Kontrast obema se zgodi s preskokom v zborovsko petje v tretjem delu (odsoten »ČLOVEK«), z začetkom taktov bolgarske narodne pesmi Dragana in slavček, ki govori o antropocentričnem razmerju v tekmi med naravo in kulturo, a se kmalu razblini skozi kontrapunkt pulziranja v intervalih, temelječih na nekaterih koeficientih razmerij med orbitalnimi frekvencami planetov, najbližjih Zemlji (trinajst Venerinih orbit za osem Zemljinih, tri Venerine orbite za eno Marsovo, dve Zemljini orbiti za eno Marsovo). Koncept glasbe sfer zajema metafizični princip, v katerem matematični odnosi izražajo tonalne kvalitete energije, ki se manifestira v številkah, oblikah in zvokih – povezanih v proporcionalnih vzorcih, s katerimi na koncu predstave sklenemo paradoksalni krog človekovega obstoja v brezmejnosti vesolja.

Človekovo dojemanje živalskega stroja kot tudi stroja, ki ga poganja umetna inteligenca, kaj hitro zdrsne v identifikacijo demoniziranja drugega, saj se v začaranem krogu dialektike vselej ustavimo pri diskurzu o čustvovanju in subjektivizaciji (človekove) duše.

Pri vzpostavljanju povezav med tehnologijo, naravo, hibridno antropo-zoo-tehnomorfnostjo robotov in živali gre za preizpraševanje sodobne družbene paradigme, v kateri človek s čezmernim povzdigovanjem lastne kulture skoraj povsem uniči naravo; ta pa kljub temu preživi in polnokrvneje zaživi v sožitju s tehnologijo šele potem, ko se človek samouniči.

Glasba iz predstave je na voljo pri spletni založbi Kamizdat pod pogoji licence Creative Commons.





Koprodukcija:

Lutkovno gledališče Ljubljana in Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2016



v partnerstvu s festivalom Mesto žensk



Producentki: Pija Bodlaj in Marcela Okretič

Avtorica: Maja Smrekar

Treniranje psov: Mia Zahariaš
Vodnici psov: Mia Zahariaš, Tina Šolar
Psi: Atiya Maiara in Express O Magic of Michéles Garden; Nuria del Somni Catala in Tails of Magic Fang
Tehnologija dronov: Alen in Mia Balja
Upravljanje z droni: Alen Balja, Blaž Kovačič, Urša Purkart

Igralka: Alenka Marinič
Glasba: Luka Prinčič
Svetlobno oblikovanje: Miloš Vujković
Scenografija: Andrej Strehovec
Izdelava scenografije: ScenArt
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Luka Bernetič
Asistentka: Urša Purkart

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana




KONTAKT
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

 

Maja Smrekar
 
Foto: Jure Eržen
 
Maja Smrekar je uveljavljena intermedijska umetnica, ki že vrsto let ustvarja nakrižišču znanosti, tehnologije in umetnosti. Projektov se loteva izjemno analitično in zveliko mero družbene senzibilnosti. Zanimajo jo različni fenomeni medijskih okolij, sistemi percepcije in antropologija strahu. Diplomirala je na Oddelku za kiparstvo in magistrirala na Oddelku za video in nove medije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri snovanju in izvedbi intermedijskih umetniških projektov jo zanimajo: koncept življenja, povezovanje humanističnih in naravoslovnih znanosti, raziskovanje preteklosti in sodobnosti ter vzpostavljanje diskurzov o možnih realnostih bližnjih prihodnosti. Na mednarodnem festivalu Cynetart 2012 v Dresdnu (Nemčija) je prejela 1. nagrado Evropskega centra za umetnost Hellerau, na mednarodnem festivalu Ars Electronica 2013 v Linzu (Avstrija) častno omembo v kategoriji Hibridne umetnosti in istega leta nagrado Liberalne akademije zlata ptica za področje vizualnih umetnosti. V letošnjem letu je na mednarodnem umetniškem tekmovanju Fundacije Liedts-Meesenv Ghentu (Belgija) nominirana za nagrado New Technological Art Award. VEČ...