foto | kolofon | [ENG]

 
paraSITE
Projekt Michaela Rakowitza
Produkcija: Aksioma - zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

 
photo: Miha Fras
 
 

PARAZITIZEM JE OPREDELJEN KOT ODNOS, V KATEREM PARAZIT ZAČASNO ALI STALNO IZKORIŠČA ENERGIJO GOSTITELJA.

Cilj projekta paraZIT je prisvojiti si zunanje prezračevalne sisteme obstoječih objektov in z njihovo pomočjo postaviti začasna bivališča za brezdomce.

PARAZITI ŽIVIJO NA ZUNANJOSTI GOSTITELJA ALI PA V NJEGOVEM TELESU, TAKO V DIHALIH, PREBAVILIH, OŽILJU KOT TUDI V DRUGIH ORGANIH IN TKIVIH.

Ko ni v uporabi, je enota paraZIT majhen zložljiv paket z ročaji za nošenje v rokah. Za namestitev te priprave mora uporabnik na objektu poiskati odvodne cevi sistema HVAC (ogrevanje, prezračevanje, klima).

POGOSTO GOSTITELJ NUDI PARAZITU NE LE HRANO, TEMVEČ TUDI ENCIME, KISIK IN UGODNE TEMPERATURNE POGOJE.

Dovodna cev zložene konstrukcije se priključi na izpuh. Topel zrak, ki zapušča zgradbo, hkrati napihne in greje konstrukcijo z dvojno membrano.

PARAZITI SE NA OBRAMBO ODZOVEJO TAKO, DA SE S KAVELJČKI IN SESKI PRITRDIJO NA KOŽO OZIROMA PREBAVNO SLUZNICO TER SPROŽIJO ZAŠČITNE MEHANIZME IN SNOVI, S KATERIMI ZMANJŠAJO OBRAMBNE SPOSOBNOSTI GOSTITELJA.

Sistem, s pomočjo katerega se priprava pritrdi na zgradbo, je zasnovan tako, da je konstrukcija prilagodljiva. Zahvaljujoč prilagodljivi šobi z elastičnimi vrvicami se dovodna cev lahko razširi ali zoži, tako da se prilega odprtini izpuha. Za ojačitev se na kovinske rešetke pritrdi kavlje.

MED GOSTITELJEM IN PARAZITOM OBSTAJA "NAPETOST", SAJ SE GOSTITELJ SKUŠA ZNEBITI TUJKA, MEDTEM KO SE PARAZIT NA VEDNO NOVE NAČINE TRUDI OHRANITI ZVEZO Z GOSTITELJEM.

V preteklih poskusih zavetišča niso bila le prostor za začasno bivanje, ampak tudi kraj, kjer se izrazi nestrinjanje in pridobi na moči; mnogi brezdomci so v svojih zavetiščih videli sredstvo protesta. Zavetišča so sporočala, da se niso pripravljeni vdati, hkrati pa so usmerila pozornost na nesprejemljive življenjske razmere brezdomcev v mestih.

Za pešce pa je bil paraZIT agitacijsko sredstvo. Nazoren parazitski odnos teh priprav do zgradb in prisvajanje vsakdanjih situacij z vsakdanjimi, lahko dostopnimi materiali, sta takoj spodbudila razmišljanja o prihodnosti mesta: se bodo te reči glede na ogromno število brezdomcev v naši družbi povsem uveljavile? Se lahko nekega dne zbudimo in vidimo, da so se ta bivališča kot bršljan zarasla v zgradbe?

Projekt sam ne ponuja rešitev. To ni načrt poceni bivališč. Izhodišče projekta je predstaviti simbolično strategijo preživetja brezdomcev v mestu in problematizirati odnos med tistimi, ki dom imajo, in tistimi, ki ga nimajo.

Projekt je nastal na osnovi interakcije Michaela Rakowitza kot meščana in umetnika z ljudmi, ki živijo na cesti.