AVČ! – bolečina in performans

PROGRAM PROJEKCIJ
po izboru LADA - Live Art Development Agency, London

Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

15.–17. marec 2017

Dogodek bo uvedlo predavanje
BOLI: Umetnost, performans in bolečina
dr. Dominica Johnsona, sreda, 15. marec 2017, ob 19. uri
 

 

    »Bolečino razumem kot neizbežen stranski produkt zanimivega performansa.«

    - Dominic Johnson

Wikipedija »bolečino« opredeljuje kot »neprijeten občutek, ki ga pogosto povzročajo močni ali škodljivi dražljaji … posameznika spodbudi, da se umakne iz škodljive situacije in se v bodoče izogiba podobnim izkušnjam«. Toda za številne umetnike in občinstva je nasprotno prav tako res in bolečina v kontekstu uprizarjanja je izzivalno, razburljivo in globoko doživetje.

Avč! (Ouch) je zbirka dokumentacije in filmov umetnikov, ki raziskujejo bolečino in uprizarjanje – tako bolečino, ki si jo prizadenejo umetniki med delom, pa naj bo to namenoma ali ne, kakor tudi izkustva občinstev, ki so povabljena, naj bolečino prizadenejo umetnikom ali pa so sama izpostavljena bolečini in neugodju.

Izbor vsebuje dela priznanih in prodornih umetnikov z vsega sveta, katerih prakse obravnavajo provokativna vprašanja, kot so doživljanje bolezni, staranje ženskega telesa, plastična kirurgija, zasvojenost, utelešeni javni protest, animalistični vzgibi, puščanje krvi, uprizorjeni spopadi, samopoškodovanje in bičanje ter kaj se lahko zgodi, če občinstvo povabiš k soudeležbi v uprizoritvenih dejanjih.

Izbrani umetniki: Marina Abramović, ORLAN, Oleg Kulik, Ron Athey, Franko B, Marcel.li Antunez Roca, Heather Cassils, Bob Flanagan, Wafaa Bilal, Rocio Boliver, Petr Pavlensky, Martin O’Brien, Regina Jose Galindo, Ernst Fisher & Nicola Hunter, Kira O’Reilly, jamie lewis hadley.

Predhodne verzije Avč! so bile na ogled v okviru dogodkov Discharge Martina O'Briena (januar 2013), In Pursuit of Pain v Wellcome Collection (julij 2016) in Mednarodnega tedna umetnosti performansa v Benetkah (Venice International Performance Art Week, december 2016).

Adult content will feature at this event, including nudity and strong images.







Bob Flanagan (ZDA)
Cystic Fibrosis Song / Pesem o cistični fibrozi, 90. leta
1'32''

Kratki film, v katerem Bob Flanagan parodira znano Disneyjevo pesem, da bi podal svoje doživljanje življenja s cistično fibrozo. Performans se je odvil v razstavnem prostoru LACE (Los Angeles Contemporary Exhibitions) v zgodnjih 90. letih, posnetek pa je del nagrajenega filma iz leta 1997 Bolno: Življenje in smrt supermazohista Boba Flanagana (Sick: The Life and Death of Bob Flanagan, Supermasochist).

Bob Flanagan (1952–1996) je bil ameriški ustvarjalec performansov, pisec in pesnik, ki je dolga leta bolehal za cistično fibrozo, s svojimi S&M izkušnjami pa si je pomagal pri premagovanju bolečin, ki mu jih je prinesla bolezen.

 

Cassils (Kanada/ZDA)
The Powers That Be / Oblast, 2016
2'24''

Cassilsova v sodelovanju s koreografom bojev Markom Stegerjem uprizarja boj med dvema osebama. Cassilsova, ki jo v neki parkirni hiši osvetljujejo avtomobilski žarometi, je edina figura, ki se bori z nevidno silo. Iz radiev v sosednjih avtomobilih se razlega večkanalna kompozicija statičnega hrupa in radijskih posnetkov, ki jo je oblikovala Kadet Kuhne. Z ojačanjem družbenopolitičnih konfliktov s pomočjo zvoka na vsaki od uprizoritvenih lokacij Oblast raziskuje radikalno nepredstavljivost nekaterih oblik travme in nasilja. Tu radijski signal prenaša probleme, značilne za prizorišče, tako bližnje kakor tudi oddaljene. Oblast obravnava posredovanje nasilja, tako da podvomi v gledalčevo vlogo priče in napadalca.

Cassilsova je umetnica, ki fizično telo uporablja kot kiparsko snov, s katero je mogoče raztrgati družbene norme. Za različne uprizoritvene in formalne namene je ustvarila niz silovito izurjenih teles; z znojem, krvjo in tetivami ustvarjajo vizualno kritiko in diskurz o ideologijah in zgodovinah telesnosti in spola.
http://heathercassils.com

 

Oleg Kulik (Rusija)
Dog House / Pasja hiška, 1996
4'10''

Kratek izvleček iz dokumentacije Kulikovega sodelovanja v skupinski razstavi Interpol v Fargfabriken v Stockholmu leta 1996. Kuliku so predlagali, naj svoj projekt Pasja uta (Doghouse) izvede v okviru Interpola, razstave, posvečene problematiki komuniciranja. Umetnika so povabili, naj kot nekakšen readymade biva v posebej za to zgrajeni hiši. Občinstvo so posvarili, da je sleherno komuniciranje z umetnikom, ki obsoja jezik kulture, nevarno in da nihče ne sme prečkati meja njegovega teritorija. Sledeč logiki te akcije je Kulik ugriznil nekega gospoda Lindquista, ki se za opozorilo ni zmenil. Nato ga je švedska policija aretirala. Ta performans in razstava nasploh sta v medijih izzvala škandalozen odziv. Interpol so razglasili za dogodek, ki je umetnostni svet razklal na Vzhod in Zahod.

Oleg Kulik je moskovski ustvarjalec performansov, fotograf in kustos, ki najbolj slovi po svojih performansih, v katerih nastopa kot pes; mednje sodijo Nori pes (Mad Dog), Pes iz rezervoarja (Reservoir Dog) in Grizem Ameriko, Amerika pa grize mene (I Bite America and America Bites Me).

 

Marina Abramović (Srbija/ZDA)
On ‘Rhythm 0’ / O »Ritmu 0«, 1974, 2013
3'07''

Kratki film, v katerem umetnica govori o enem od svojih najslavnejših del, šesturnem performansu v Galeriji Studio Morra v Neaplju, med katerim je Abramovićeva dovolila, da jo javnost uporabi, kakor koli si zaželi, z uporabo 72 predmetov užitka in bolečine, ki so bili razpostavljeni po mizi, vključno z vrtnico, parfumom, medom, vinom, škarjami, skalpelom, žeblji, kovinsko palico in pištolo z enim nabojem.

RHYTHM 0 / RITEM 0, dokumentarni film, 2013. Režija in montaža: Milica Zec. Z dovoljenjem Inštituta Marine Abramović.

RHYTHM 0 / RITEM 0, 1974. Studio Morra, Neapel. Fotografija: Donatelli Sbarra. Z dovoljenjem Marine Abramović in Galerija Seana Kellyja iz New Yorka.

Marina Abramović sodi med najvplivnejše umetnike in umetnice našega časa. Od zgodnjih 70. let naprej razvija uporabo performansa kot oblike vizualne umetnosti. Pri raziskovanju fizičnih in psihičnih meja lastne biti je vzdržala bolečino, izčrpanost in nevarnost v iskanju čustvene in duhovne transformacije.
http://www.mai-hudson.org

 

Wafaa Bilal (Irak/ZDA)
On ‘Shoot an Iraqi’ / O »Ustreli Iračana«, 2007
2'21''

Umetnik razpravlja o svojem provokativnem interaktivnem performansu, v katerem je 30 dni vabil javnost, naj nanj prek interneta streljajo s puško za paintball. Nanj so streljali 60.000-krat.

V Iraku rojeni nagrajevani umetnik Wafaa Bilal s svojimi spletnimi performativnimi in interaktivnimi deli, ki razvnemajo dialog o mednarodni politiki in notranji dinamiki, uživa mednarodno slavo. Bilalovo delo se nenehno napaja v izkustvu bega iz domovine in hkratnem obstoju v dveh svetovih – njegovem domu v »coni udobja« v Združenih državah Amerike in njegovem zavedanju o »konfliktni coni« v Iraku.
http://wafaabilal.com

 

ORLAN (Francija/ZDA)
Successful Operation / Uspešna operacija, 1990
6'16''

Kratki film, v katerem se umetnica pripravlja na plastično operacijo, operacijska dvorana pa je spremenjena v nekoliko drugačen gledališki prostor.

ORLAN je umetnica, ki deluje v Parizu, Los Angelesu in New Yorku. Ustvarja skulpture, fotografije, performanse, videe, videoigre in razširjeno resničnost, pri čemer uporablja znanstvene in medicinske tehnike, kot sta kirurgija in biogenetika. Njena provokativna umetniška dela, ki so vselej pomešana s humorjem in pogosto mejijo na parodijo ali celo grotesko, lahko izzovejo šok, ker ustvarjalka sprevrača uveljavljene norme.
http://www.orlan.eu

 

Ron Athey (ZDA)
Ron's Story / Ronova zgodba, 2001
4'44''

Kratki film o zgodnjih performansih Rona Atheyja o njegovih izkušnjah z zasvojenostjo in samopoškodovanjem je delo Janeza Janše, z izvirno glasbo kolektiva BAST.

Ron Athey je ikona sodobne umetnosti in performansa. V svojih pogosto krvavih upodobitvah življenja, smrti, krize in poguma v časih aidsa se Athey sprašuje o mejah umetniške prakse. Te meje Atheyju omogočajo raziskovanje ključnih tem, kot so spol, spolnost, radikalna spolnost, queerovski aktivizem, postpunk in industrijska kultura, tetoviranje in telesne modifikacije, ritual in religija.

 

Rocío Boliver (Mehika)
Times Go By and I Can’t Forget You: Between Menopause and Old Age / Čas mineva in ne morem te pozabiti: med menopavzo in starostjo, 2013
4'18''

Izvleček iz dokumentacije performansa v Grace Exhibition Space v New Yorku, v katerem umetnica parodira hojo po modni brvi in kritizira reprezentacije in pričakovanja v zvezi s (starajočim se) ženskim telesom.

Praksa Rocío Boliver je ostra in osredotočena kritika številnih represivnih ideologij, ki bremenijo življenje žensk v Mehiki. »V tej pasterizirani družbi raje vzbujam gnus, sovraštvo, zavračanje, zmedo, naveličanost, tesnobo, sovraštvo, strah … zaradi nadaljnjega spodbujanja miselne aseptičnosti.«

 

Petr Pavlensky (Rusija)
Radical Artist In Court – Ukraine Today News Item / Radikalni umetnik na sodišču – Novica na kanalu Ukrajina danes, 2015
1'57''

Novica s kanala ukrajinske televizije iz novembra 2015 o aretaciji in procesu proti Petru Pavlenskyju zaradi uprizoritvene akcije, med katero je zažgal lesena vhodna vrata stavbe ruske obveščevalne službe FSB (nekdanji generalni štab KGB) na trgu Lubyanka v Moskvi, da bi opozoril na teroristične taktike, ki jih uporablja ruska obveščevalna služba.

Petr Pavlensky je ruski ustvarjalec performansov in politični aktivist. Njegova dela vključujejo: Seam / Šiv (2012), v katerem si je zašil usta v znak protesta proti zaprtju članic skupine Pussy Riot; Carcass / Truplo (2013), v katerem se je gol ovil z bodečo žico; in Fixation / Pritrditev (2013), v kateri je svoja moda pribil na Rdeči trg kot »metaforo za apatijo, politično indiferentnost in fatalizem sodobne ruske družbe«. Leta 2016 je prejel nagrado Václava Havla za ustvarjalni odpor.

 

Martin O'Brien (Velika Britanija)
Taste of Flesh / Okus mesenosti, 2015
2'59''

Dolga predstava, v kateri je O'Brien pozornost posvetil tematiki okuženosti, ki zajema tudi strah pred okužbo, povezan tako z bolnim telesom kakor tudi z našimi virtualnimi spletnimi (projiciranimi) identitetami. S tem ko navaja izbruh upodobitev zombijev v popularni kulturi, O'Brien osvetljuje nedavno akutno stanje javne tesnobe, povezane s tveganjem infekcije in invazije, tako v resničnem življenju kakor tudi na spletu. Tradicionalen znanstvenofantastični lik okuženosti – zombi – pogosto odraža okoljske, politične ali družbene skrbi, na katere namiguje to delo.

Nastalo po naročilu Arts Catalyst za evropski projekt Trust me, I’m an Artist: towards an ethics of art/science collaboration / Zaupajte mi, sem umetnik: etiki umetniško-znanstvenega sodelovanja naproti.

Praksa Martina O'Briena uporablja fizično vzdržljivost, gnus in prakse, ki temeljijo na bolečini, za raziskovanje pomena življenja s smrtno nevarno boleznijo (cistična fibroza), tako da se sooča z odzivi drugih na bolezen.
http://www.martinobrienperformance.com

 

Franko B (Velika Britanija/Italija)
Don’t Leave Me This Way / Ne zapusti me takega, 2009
5'03''

Ne zapusti me takega zaznamuje premik v uprizoritveni praksi Franka B, saj formalizira njegov odmik od del na osnovi krvi. Tu avtor gledalcu dovoli, da si ogleda njegovo golo telo in se mu približa kot skulpturni formi, s številnimi tetovažami in brazgotinami ter bujnih oblik in velikosti. Performansi Franka B že od nekdaj puščajo metaforične sledi na psihah ranljivih gledalcev, sočutne gledalce pa ganejo s čustveno nabitostjo telesa. Možnosti za doseganje tega učinka s krvavenjem so izčrpane, Ne zapusti me takega pa nadaljuje prizor prizadevanja ran v sferi metaforičnosti z vpisom svoje forme v bolečo vizijo.

Frank B ustvarja risbe, instalacije, kiparska in uprizoritvena dela, deluje pa tudi v številnih drugih medijih in disciplinah. Živi in dela v Londonu. Je profesor kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Macerati.
http://www.franko-b.com/

 

Marcel.li Antunez Roca (Španija)
Epizoo, 1994
8'29''

Epizoo je videoigra v resničnem življenju, v kateri gledalec nadzoruje Marcel.lijevo telo s pomočjo mehatroničnega sistema, ki ga sestavljajo računalnik, miška, robotski zunanji skelet in niz pnevmatskih mehanizmov. Pnevmatske naprave premikajo umetnikov nos, zadnjico, oprsje, usta in ušesa, medtem ko njegovo telo stoji pokončno na vrteči se krožni platformi in sprejema vso bolečino, ki mu jo to prizadeva. Epizoo je eden od prvih primerov umetniške aplikacije računalniške tehnologije na človeško telo. Delo je v 90. letih povzročilo senzacijo, ker je reflektiralo, kaj se lahko zgodi, če ljudje dobijo dovoljenje za nadzor nad drugim telesom, in ironični, celo kruti paradoks, ki izvira iz soobstoja virtualne digitalne sprijenosti in izvajalčeve fizične ranljivosti.

Marcel.li Antunez Roca slovi kot ustanovitelj skupine La Fura dels Baus in ustvarjalec mehatroničnih performansov in robotskih instalacij. Od 80. let naprej Antúnezovo delo temelji na nenehnem opazovanju izražanja človeških želja in specifičnih situacij, v katerih se te pojavljajo. Leta 2014 sta njegovo dramaturgijo, ki temelji na računalniških sistemih, obravnavali razstava in publikacija z naslovom Sistematurgija: Dejanja, naprave in risbe (Systematurgy. Actions, Devices and Drawings).
http://marceliantunez.com

 

Regina Jose Galindo (Gvatemala)
Lucha, 2002
3'37''

Performans, v katerem se Galindova spoprime s profesionalno rokoborko.

Regina José Galindo je gvatemalska ustvarjalka performansov, ki slovi po političnih temah svojih del. V delu Kdo lahko izbriše sledove (Who Can Erase the Traces, 2003) se je sprehodila od poslopja gvatemalskega kongresa do narodne palače in pri tem občasno namočila svoja bosa stopala v belo posodo, polno človeške krvi, v znak protesta proti predsedniški kandidaturi nekdanjega gvatemalskega diktatorja Joséja Efraína Ríosa Montta. Na beneškem bienalu leta 2005 je prejela zlatega leva za umetnike, mlajše od 30 let, za svoj video Himenoplastia, ki prikazuje kirurško rekonstrukcijo njene deviške kožice.
http://www.reginajosegalindo.com

 

Ernst Fisher in Nicola Hunter (Velika Britanija/Nemčija)
Passion/Flower / Strast/cvet, 2012
4'02''

Moški in ženska, sedeča na kovčkih, ritualno bičata sama sebe, to dogajanje pa je večkrat prekinjeno, zato nikoli ne doseže ravni strastne intenzivnosti, ki naj bi jo sprožilo. Po določenem času najprej prva in nato še druga figura pokrije svoje telo, pobere svoje stvari in odide, skrivnostni cvet njunega neuspeha pa žari na njuni koži.

Izvirni posnetek: Daniel Marner, montaža: Nicola Hunter.

Nicola Hunter zadnjih deset let razvija feministično prakso, ki temelji na akcijskih performansih in obsega dela v živo, dokumentacijo teh del in njihovih sledov ter re-prezentacijo le-teh v drugih oblikah. S performansom kot osrednjim elementom Hunterjeva raziskuje teme, ki se tičejo abjekcije in rituala, pri čemer se osredotoča na tolmačenje ali ustvarjenje izkustev v lastnem telesu.
http://www.nicolahunter.com

Ernst Fisher se je rodil v Nemčiji in se preselil v Veliko Britanijo leta 1979. Od leta 1986 do 1997 je svoje performanse uprizarjal na svojem domu v Južnem Londonu, ki ga je preimenoval v Brixton heArt Room. Posebno zanimanje kaže za problematiko pripadnosti, udomačenosti in domačnosti; v svojem delu skuša raziskovati načine, kako bivamo v vrsti prostorov in v njih hkrati vnašamo »grozljivo domačno« zmedo – od naših teles do družbenih konvencij in političnih/ideoloških sistemov.
http://www.ernstfischer.com

 

Kira O'Reilly (Velika Britanija/Irska)
Wet Cup / Puščanje krvi, 2000
2'29''

Performans, ki se opira na starodavno zdravilsko tehniko puščanja krvi za zdravljenje histeričnih žensk. Segrete steklene »skodelice« so nameščene na drobne ureznine na telesu Kire O'Reilly; med ohlajanjem ustvarjajo vakuum, ki počasi izvleče umetničino kri.

Praksa Kire O'Reilly, ki je zavestno interdisciplinarna in hkrati povsem nedisciplinirana, izvira iz vizualne umetnosti; s pomočjo performansa, biotehničnih praks in pisanja se ukvarja s spekulativnimi rekonfiguracijami Telesa. V novejših delih se je njena praksa razvila v več kontekstih, od umetnosti, znanosti in tehnologije do performansa, žive umetnosti, borilnih športov in borilnih veščin ter gibalnih del.
http://www.kiraoreilly.com

 

jamie lewis hadley
this rose made of leather / ta vrtnica iz usnja, 2012
4'57''

lewis hadley, ki se kosa s kupom keramičnih ploščic – točno njegove višine – in skuša spodkopati njihovo uporabo, raziskuje politiko krvi in moškosti s pomočjo strategij ponavljanja in razkazovanja fizične vzdržljivosti. Performans skuša osvetliti tudi funkcionalnost telesa, pri čemer vsaka ploščica dokumentira sposobnost telesa, da se zaceli.

jamie lewis hadley izrablja svojo kariero nekdanjega profesionalnega rokoborca kot izhodišče za ustvarjanje performansov, akcij in instalacij, ki raziskujejo – estetsko in tematsko – vprašanja propadanja, vzdržljivosti, bolečine in nasilja. Njegove nedavne raziskave in ustvarjalni rezultati se ukvarjajo z medicinsko prakso in zgodovino puščanja krvi kot zdravilske prakse. Umetnik ceni kri kot komunikacijsko orodje in jo skuša uporabljati za ustvarjanje podob, ki so čustveno nabite, izzivalne in lepe.
http://jamielewishadley.com

Video: SPILL TV.



Zasnova:

Live Art Development Agency, London



Produkcija dogodka:

Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017



Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Urša Purkart
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Dokumentiranje: Jure Goršič

Finančna podpora:

Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana




KONTAKT
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

 


 

Dominic Johnson
BOLI: Umetnost, performans in bolečina
 
PREDAVANJE
Aksioma | Projektni prostor
sreda, 15. marec 2017, ob 19. uri
 

 
Bolečina – od drobnih zbadanj do uničujočih poškodb in bolezni ter čustvene bolečine – je znana vsem. A vendar s težavo artikuliramo posebnosti lastne bolečine. Raziskovanje lastne bolečine je pogost predmet pretekle in sodobne umetnosti, od slikarskih del, ki upodabljajo grozovito nasilje, do performansov, ki samopoškodovanje izkoriščajo kot formalno tehniko. To predavanje predstavi ključna dela na področju umetnosti in performansa ter zastavi vprašanje, kako se umetniki soočajo z bolečino, ki se konstitutivno izmika reprezentaciji in komunikaciji.
 
 
Dominic Johnson
 
  Dominic Johnson je predavatelj performansa in vizualne kulture na Šoli za angleški jezik in dramatiko na kolidžu Queen Mary Univerze v Londonu. Je avtor del Veličastna katastrofa: Jack Smith, performans in vizualna kultura (Glorious Catastrophe: Jack Smith, Performance and Visual Culture, 2012), Gledališče in vizualnost (Theatre & the Visual, 2012) in Umetnost življenja: ustna zgodovina umetnosti performansa (The Art of Living: An Oral History of Performance Art, 2015).
Uredil je pet zbornikov, zadnji med
njimi je Proseč v krvi: Umetnost in performansi Rona Atheyja (Pleading in the Blood: The Art and Performances of Ron Athey, 2013), z Deirdre Hesson pa še Vse je dovoljeno: Performansi Adriana Howellsa (It's All Allowed: The Performances of Adrian Howells, 2016). Je tudi urednik znanstvenega časopisa Contemporary Theatre Review. Od leta 2005 do 2012 so bili njegovi pogosto krvavi performansi (samostojni ali pa v sodelovanju z Ronom Atheyjem) na ogled po vsem svetu, vključno s festivali performansa in žive umetnosti v Københavnu, Ljubljani, Rimu, Torontu, na Dunaju, v Zagrebu in drugod ter po vsej Veliki Britaniji, zlasti na festivalu National Review of Live Art v Glasgowu in kot del »Gay Icons« v londonski Nacionalni portretni galeriji.
 
The Live Art Development Agency
 
 
The Live Art Development Agency (LADA) je Center za živo umetnost: center znanja, center produkcije programov in publikacij, raziskovalni center, ki poganja umetnike in ideje, in spletni center za digitalno eksperimentiranje, reprezentacijo in diseminacijo. LADA deluje v podporo vsem, ki ustvarjajo, gledajo, raziskujejo, preučujejo, poučujejo, producirajo ali predstavljajo živo umetnost (Live Art) oziroma o njej pišejo v Veliki Britaniji in tujini, in ustvarja nove umetniške okvire, legitimira umetniške oblike, ki jih ni mogoče klasificirati, podpira slabo zastopane umetnike in ustvarja pogoje, v katerih lahko v sodobni kulturi uspevajo raznovrstnost, inovativnost in tveganje. LADA ima raziskovalno knjižnico s prostim dostopom in spletno trgovino, razvija razvojne in diskurzivne modele, prispeva k raziskovanju in izobraževanju, povečuje dostopnost žive umetnosti s pomočjo projektov in publikacij ter koordinira omrežje Live Art UK. VEČ...