Josef (Seppo) Gründler
ASINHRONI SPOMINI (ASYNCHRONOUS MEMORIES)

Intermedijska instalacija


Aksioma | Projektni prostor
Komenskega 18, Ljubljana

27. november – 6. december 2013

Odprtje razstave in performans Seppa Gründlerja in Ruperta Lehoferja: sreda, 27. november 2013, ob 19. uri
 
 
 

»Kot otroku so mi pripovedovali zelo različne zgodbe o istih rečeh. Ker so bili po materini strani deloma Slovenci in deloma Nemci, živeli pa so na južnem Koroškem, so bili v isti družini tako partizani kakor tudi nacisti; v nekaterih primerih so bili to celo otroci istega očeta.

V nasprotju s tem je bila očetova družina zelo racionalna in enotna, kar se tiče komunističnega oziroma socialističnega in ateističnega porekla, ostali sorodniki iz tega dela družine pa so bili apolitični ali konservativni. Kljub temu so vsi skupaj veselo igrali karte, praznovali poroke in se udeleževali pogrebov.

Zato je mojo pozornost že od nekdaj pritegovalo dejstvo, da so v moji družini nacistična teta, partizanski stric, komunistični ded in njegovi sorodniki povsem različno pripovedovali isto zgodbo. To je pri meni povzročilo trajno negotovost glede pojma »resnica«, vedno pa se mi je zdelo, da nimam druge domovine razen lastne pristranskosti.

Na tej osnovi sem želel razviti avdio-video instalacijo, ki bi obravnavala pravkar orisano tematiko.«

Josef (Seppo) Gründler

Projekt:

Da bi vzpostavil boljšo komunikacijo s slovenskimi sorodniki in da bi izkusil njihova različna stališča glede dejstev in situacij, je Gründler živel in delal v Ljubljani od sredine aprila do sredine avgusta 2013 in se skušal naučiti osnov slovenskega jezika.

Leta 2013 je ustvarjalec optično zajel fotografije in posnel intervjuje s sorodniki, prijatelji in sodelavci v Sloveniji, na Koroškem in na območjih ob slovensko-avstrijski meji. V časovnem pogledu je tematika intervjujev segala od druge svetovne vojne do sodobnih dogodkov.

Idejo o pripovedovanju in izumljanju biografij je zavrgel, ker je občutil čedalje več nelagodja ob pripovedovanju »družinskih zgodb« oziroma pri ukvarjanju s predniki in podobnimi zadevami. Po njegovem mnenju je to pretesno povezano z ukvarjanjem z dediščino, terjatvami in podobnimi rečmi ter s samopoveličevanjem. Zato je sklenil, da se bo ukvarjal s sočasnostjo dogodkov, s tem, kako različno je lahko življenje za različne ljudi ob istem času in v istem prostoru. Osredotočil se je na razliko, ki izhaja iz tega kaj pomeni biti Nemec, Slovenec ali dvojezična oseba, in na to, kako se spomin oblikuje na osnovi specifičnega ozadja oziroma doživetij slehernega človeka. Poleg tega je pregledal uradna gradiva, ki obravnavajo to tematiko; iskal je razlike med nemškimi in slovenskimi gradivi, zlasti na Wikipediji in v drugih virih »znanja« na spletu. Tudi ta material je prenesel v domeno zvoka, in sicer tako, da ga je prebral in posnel.

Gradivo je v celoti opremil z indeksom, uredil intervjuje, jih vnesel v bazo podatkov in opremil z registrom ključnih besed. Tako lahko računalniški program v resničnem času gradiva spreminja in jih na novo povezuje. Med razstavo tako v skladu s semantičnimi, lingvističnimi in estetskimi pravili nastajajo različne zgodbe.

Ker je avtor glasbenik, so bili osrednji estetski in kompozicijski kriteriji različne intonacije in zven obeh jezikov. Posnetke je analiziral in povzel podatke o ritmu in barvi glasov ter jih uporabil za ustvarjanje zvokov. Zvočni material je hkrati v nemščini in slovenščini, ni pa sinhroniziran. Imanentne melodije in ritmi obeh jezikov se navzkrižno spajajo, pri čemer nastaja nov, hibriden jezik. Ker je avtor tudi kitarist, so (spremenjeni) zvoki kitare edini dovoljeni vir zvoka poleg izvirnih posnetkov.

Zvočne projekcije na več kanalih razmejujejo prostor galerije na različne nemške, slovenske in transformirane, hibridne cone med projiciranimi fotografijami. Obiskovalci na različnih točkah doživljajo različne aspekte; zaradi rekonstrukcije v resničnem času ob vsakem obisku galerije doživljajo drugačne zgodbe.

Instalacija obsega prostorsko zvočno postavitev na osmih kanalih in dve video projekciji.





Produkcija:

FH JOANNEUM - Communication, Media and Interaction Design, Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2013

Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Mojca Zupanič
Tehnični vodja: Valter Udovičić

Program zavoda Aksioma podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL- Oddelek za kulturo.

Sponzor: Datacenter d.o.o.

KONTAKTI
Aksioma | Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

 

 

Josef (Seppo) Gründler. Rodil se je leta 1956 in živi v Gradcu. Je profesor in predstojnik na oddelku za Medije in interaktivno oblikovanje, FH JOANNEUM. Je zvočni in medijski ustvarjalec, ki rad »brklja« po programski opremi in elektroniki. Njegovi glavni inštrumenti so kitara, elektronika in programska oprema. Je tudi vodja magistrskega programa »Oblikovanje medijev in interakcije« na Univerzi za uporabne znanosti FH JOANNEUM v Gradcu, gostujoči predavatelj za oblikovanje zvoka na Univerzi Donava v Kremsu, član upravnega odbora na Inštitutu za medijsko arheologijo in predsednik Združenja za širjenje in distribucijo nove glasbe. Na področju novih medijev deluje od leta 1982. Je avtor glasbe za računalniške igre, gledališče, film, medijske in zvočne instalacije. Svoja dela je doslej predstavil na festivalih in v ustanovah, kot so Ars Electronica (Linz), Festwochen (Dunaj), Steirischer Herbst (Gradec), the Knitting Factory (New York), Sonambiente (Berlin), Transmediale (Berlin), See the Sound, Mesto žensk (Ljubljana), Fine senca fine – Benetke, Trentino, Budimpešta, Gradec itd. Je avtor različnih zgoščenk v okviru vnm.mur.at in elise.or.at.

 
 
 
 
 
 
 
 
PRESS KIT