>> on-line

Središčna točka vsega ni človek, pač pa preživetje sistema.

Domenico Quaranta

All the versions of this article: [English] [italiano] [slovenščina]

Intervju z Janezom Janšo

Maska, 2005

Creative Commons - Attribution Non-Commercial Share Alike

CC by-nc-sa

Dziga Vertov (teoretik kino-glaza) je bil prepričan, da je film možno uporabiti v politične namene, ga spremeniti v sredstvo za "komunistično dekodifikacijo sveta".
Težko razvozlamo, ali se je Janez Janša z izborom naslova svojega zadnjega projekta - DemoKino - želel pokloniti enemu od očetov filma ali se _ ponorčevati iz njegovih neuresničenih ambicij.
Projekt je ena pripoved, razdeljena v 8 filmskih odlomkov po scenariju Antonia Caronie, ki se odvijajo v prenosni (streaming) tehniki in jih gledalci montirajo z interaktivnim sodelovanjem. Glavni junak je Kolja, slovenski mladenič s povprečno izobrazbo in povprečnim zanimanjem za aktualne dogodke, ki se v različnih trenutkih dneva sooča s serijo različnih dilem kot nekakšen novodoben Hamlet. Na primer, dva mormona pozvonita na njegovih vratih, on pa začne razmišljati o sektah, raelijancih, kloniranju. Ali pa brska po spletu in se nenadoma začne spraševati o avtorskih pravicah. Tako se Kolja med običajnimi vsakodnevnimi opravili v stranišču in telefonskimi klici zapleta v razmišljanje o splavu, evtanaziji, gensko spremenjenih organizmih, terapevtskem kloniranju, homoseksualnih porokah, privatizaciji vode. Razpravlja o vseh pro in kontra in se nato odloča: prav tu nastopi uporabnik, ki glasuje v njegovem imenu; večinski glas ga popelje v naslednjo sobo, do naslednjega vprašanja. Ter do naslednje dileme. Od enega do drugega glasovanja pridemo do zadnjega filmskega odlomka, tu pa sledi, brez našega vmešavanja s klikom, zadnji kratek odlomek. Sedaj že domači Koljev obraz nadomesti krohotajoči klovn: "In če ti povem, da je bilo vse odločeno že v začetku?" Z bebavo melodijo in sarkastičnim nasmehom se tako sesujejo vse iluzije, ki jih je porodil "virtualni parlament" DemoKina. Koncepti, kot so (inter)aktivno sodelovanje, neposredna demokracija, virtualna agora, svoboda izbire, se razbijejo ob rdečem nosu klovna, podobno, kot se je italijanska demokracija v glasbenih performansih pianistov. Kot pri Kafki se jasnost zakona izmaliči v zmešnjavi postopka, ki ostane do konca neviden. Vendar pa je vprašanje virtualnosti sodobne demokracije samo eno od vprašanj, ki jih sproži DemoKino: obenem ta razpravlja o učinkovitosti toliko hvaljene interaktivnosti spleta ter o preoblikovanju politike v biopolitiko, pravzaprav o današnjem nagibu, da privatno naredimo javno in spremenimo samo življenje v politično vprašanje. Gre za kompleksnost, ki je lastna celotnemu delu Janše, italijanskega umetnika, ki se je leta 1995 preselil v Ljubljano in ustanovil neprofitni zavod Aksioma. Ta producira dela, ki z novimi mediji raziskujejo socialna, politična, etična in estetska vprašanja. Kajti življenje je politika, terorizem je teater in problemi proizvajajo ekonomijo ...

DQ. Kako je nastal DemoKino? Ali so v njem sledi refleksije o čisto določenem dogodku naše vsakodnevne politike ali je projekt proizvod neke bolj splošne refleksije?

DG. Rekel bi, da je delo rezultat neke splošne refleksije, četudi obstaja čisto specifičen dogodek, ki je imel v resnici sprožilno funkcijo. V drugi polovici 90. let sem prebral knjigo Kolektivna inteligenca Pierra Lévyja, v kateri je med drugim predvidena družbeno koristnejša uporaba sodobne računalniško podprte komunikacije, ki bi subjektom zagotovila sredstva za konstitucijo inteligentnih skupnosti in tako omogočila razvoj demokracije v realnem času. Če danes ponovno preberemo knjigo, se neuresničitev te idealistične vizije Lévyja čisto jasno pokaže. V nadaljevanju sem prišel prek spletne verzije časopisa Financial Times po naključju do nekega članka, ki je obravnaval pojav tako imenovanih pianistov, to so italijanski senatorji, dokumentirani v trenutku, ko prek elektronskega sistema oddajajo glas v imenu odsotnih kolegov.
V primeru glasovanja z dvigom rok, bi moral takšen pianist dvigniti obe roki, kar bi bilo, če nič drugega, "korajžno" dejanje čisto zaradi očitnosti takšne geste v dvorani. Vendar bi tak analogen in nazadnjaški sistem glasovanja prav gotovo ne omogočil osebkom, kot je senator Lucio Malan iz stranke Naprej Italija, da se izkažejo z impresionantnim trojnim glasom, razen če bi si seveda še pravočasno izposodil famozno tretjo roko Stelarca. Nasprotno pa elektronski sistem glasovanja omogoča nekatere stvari.
Očiten dokaz, da nove tehnologije dejansko olajšajo delo. Torej, ta novica je sprožila moja razmišljanja o celem nizu vprašanj. Če pustiva ob strani to zadevo, ki je pokazatelj neverodostojnosti predstavniške ali parlamentarne demokracije, sem ob spoznanju o propadu Lévyjeve teze zelo močno občutil nemoč in istočasno tudi potrebo, da se tem temam temeljiteje posvetim.

DQ. DemoKino se norčuje tako iz domnevne demokratične narave interaktivnosti kot iz današnje demokracije tout court. V obeh primerih se zdi svoboda izbire neločljivo povezana s samim mehanizmom odločanja, medtem ko je v resnici prav mehanizem tisti, ki preprečuje demokracijo. Ali vidiš kakšen izhod iz te slepe ulice?

DG. Za odgovor na to vprašanje bi morali pozorno razmisliti o pomenu demokracije in tudi o pomenu interaktivnosti. Koncept demokracije, ki je v zgodovinsko in filozofsko nabit s pomenom, se zdi dandanes bolj prazen kot kdaj prej, zgolj karikatura samega sebe, daleč od ideje, ki jo želi narod vladar.
Če že kaj, potem se danes sledi narek ekonomije in trga. Bolj logično bi bilo skovati nove izraze, kot na primer "ekonokracija" ali "trgokracija". Beseda "demokracija" dobi še bolj grotesken prizvok, kadar je izrečena misionarsko ali, še slabše, kadar se identificira kot "dobrina", ki jo izvozimo z "marketinško" akcijo, pri kateri je videz embalaže bistveno pomembnejši od same vsebine. Kapitalizem išče nove trge tudi za Demokracijo.
V umetniških delih, videoigricah, avtomatskih okencih na banki ter v drugih "končnih" proizvodih, ki so definirani kot interaktivni, je obojestransko delovanje, torej sprožanje nekega procesa interakcije, zgolj navidezno. Namreč, v fazi programiranja teh proizvodov so upoštevane številne možnosti, ki so navkljub obsežnosti vendarle omejene, vnaprej preštudirane in ustrezno programirane. Interakcija s temi napravami sproži v uporabniku močan občutek obvladovanja stanja, samoodločanja, ki pa je po natančnejši oceni pravzaprav zgolj navidezen. Morda tiči tu razlog, zakaj se dejavnik interaktivnosti tako dobro ujema z virtualnimi resničnostmi. V obeh primerih se bolj ukvarjamo in bolj obremenjujemo z videzom kot z resničnostjo.
Pa vendar obstaja neka oblika interakcije, vzajemne izmenjave inputov, provokacij in informacij, ki se vrši med subjekti v skupnostih - bolj ali manj širokih - tako v fizični realnosti kot v kibernetskem prostoru. Interakcija med posamezniki ali med skupki oseb se mi zdi veliko bolj zanimiva, veliko bolj nepredvidljiva in ustvarjalna, predvsem če imamo interakcijo za "povezovalno silo". Na vsak način je tudi ta vrsta interakcije podvržena omejitvam, ki jih postavlja sistem, znotraj katerega se interakcija odvija. Iz tega razloga se nekatere skupnosti in kolektivi poskušajo osvoboditi takšne "tiranije" s postavljanjem lastnih "pravil igre", ki so pogosto in namenoma diametralno nasprotna in nezdružljiva s pravili igre "vsiljenega sistema".
Možen izhod iz te slepe ulice je morda tisti, ki ga predlaga Hakim Bey v Tazu, vendar ostajamo v območju utopij in idealizma.

DQ. DemoKino povezuje osebne izbire glavnega junaka z virtualnim parlamentom. In če končna izničitev glasovanja osupne glasujoče, obenem vrača svobodo izbire našemu junaku. Misliš, da obstaja konflikt med osebno svobodo in kolektivno voljo?

DG. Po pravici povem, da se s tvojo trditvijo ne strinjam najmanj iz dveh razlogov.
Prvi razlog je, da ob koncu DemoKina glasovanje ni resnično izničeno, pač pa vprašanje, "What about if I tell you that everything was defined in advance?", ki ga zastavi klovn med požvižgavanjem melanholične popevkarske melodije, v kiberglasovalca podtakne dvom, da je bilo vse vnaprej določeno. Ne gre za trditev, pač pa za dvom.
V resnici se dogaja enako, ko volimo. Potem ko odvržemo listek v skrinjico, imamo občutek, da smo izkoristili svojo sveto pravico do glasovanja, ki je bila skozi stoletja težko pridobljena z zelo pomembnimi družbenimi bitkami. Kakšne pa so dejansko povratne informacije (feedback) in dokaz, da je naš glas v resnici štet? Pravzaprav ne bi bilo prvič, če bi izvedeli za volilno prevaro.
Drug razlog za moje nestrinjanje s tvojo trditvijo je dejstvo, da "našemu junaku" nikakor ni vrnjena svoboda izbire.
On se gledalcu in volivcu predstavlja kot protagonist osmih kratkih filmov, ki so že posneti, torej jih nikakor ni možno spremeniti. Odločitve kibernetskega volilnega telesa vplivajo na kronološko zaporedje tem, ki jih glavni junak obravnava, ne pa na njegova dejanja. Torej, četudi bi se glavni junak osvobodil volje volivcev, kakšno svobodo bi si pridobil?
Konflikt med osebno svobodo in kolektivno svobodo zagotovo obstaja in je nesporno dejstvo. Edini način za odpravo tega konflikta bi bil v nekakšni obliki "totalitarne volje". Nemogoče.

DQ. Če je Problemarket preučeval razvoj politike v gospodarskem pomenu, je DemoKino refleksija na politizacijo življenja. Ali misliš, da sta oba pojava povezana? Kakšno je življenje v dobi biopolitike?

DG. Oba pojava sta nedvomno med seboj povezana, po moji presoji.
Gospodarstvo je ujelo v svojo past politiko, ki ima neposreden vpliv na vsakodnevno življenje.
Lahko bi rekli, da ekonomija, filtrirana skozi politiko, narekuje pravila vsakodnevnega življenja. Prevlada ekonomije nad politiko je reducirala demokracijo na zgolj formalen obred, v katerem imajo najpomembnejšo vlogo interesi korporacij. Največja pozornost je namenjena vzdrževanju stroja kapitalizma, da se ta le ne bi zlomil. Središčna točka vsega ni človek, pač pa preživetje sistema. Življenje je zato v dobi biopolitike morda celo marginalna stvar, vsekakor pa je sekundarnega pomena.

DQ. S projektom DemoKino se nadaljuje tvoje sodelovanje z Antoniom Caronio, s katerim sodelujeta od projekta Problemarket. Od kod tolikšno ujemanje med vama in zakaj si izbral aktivista in teoretika medijev za scenarista?

DG. Ujemanje med menoj in Antoniom je nekaj, kar je raslo skozi čas, skozi dialog in izmenjavo mnenj o najrazličnejših temah, v glavnem družbenega pomena.
Z Antoniom se poznava od sredine devetdesetih let, iz časa, ko sva se oba zanimala za vprašanja o človeškem telesu v digitalni dobi ter o novih tehnologijah. V tistem času sem prebral njegovo delo Il Cyborg, saggio sull’uomo artificiale (Kiborg, esej o umetnem človeku) in v nadaljevanju tudi njegovo Archeologie del virtuale (Arheologije virtualnega). Obe knjigi sta me navdušili ne le z vsebino, pač pa tudi z jasnostjo in sintezo povedanega.
Ko sem začel pripravljati DemoKino, sem za scenarista izbral Caronio prav zato, ker sem vedel, da lahko od njega pričakujem natančno, jasno in analitično delo obenem. Vedel sem, da je Antonio seznanjen s temami, ki sem jih želel obravnavati, prav zato, ker je on sam dejaven kot aktivist.
Prav v tistem času, v dneh prvega evropskega socialnega foruma v Firencah, je nastajal SocialPress, dnevnik z lastnimi financami in neodvisno produkcijo, katerega soustanovitelj je prav Antonio. Publikacija se ukvarja s temami, ki so predmet politične debate, skozi pričevanja družbenih mrež, skupnosti in oseb, soudeleženih v "gibanju vseh gibanj". Prek Antonia sem prejemal izvode dnevnika, to pa me je dokončno prepričalo, da bi bil Antonio idealen scenarist za DemoKino. Stopil sem z njim v stik, nato sva se srečala v Milanu. Projekt je bil po obliki že dodobra definiran, glede vsebin pa se je bilo treba še radikalno odločiti. Skupaj sva sestavila seznam možnih tem za obravnavo, v nadaljevanju sva se prav tako sporazumno odločila za osem končnih.
Takšna oblika sodelovanja se je izkazala kot intelektualno zelo plodna izkušnja za obe strani. Mislim, da je zelo spodbudno, če ustvariš neki "prostor interference", vmesno cono dialoga in delovanja med osebami, ki so specializirane in dejavne na različnih področjih.

Prevedla Martina Batistič.

Domenico Quarnata je umetnostni kritik in kurator, ki živi in dela v Brescii in Torinu. Je urednik revije Cluster in avtor knjige NET ART 1994-1998. La vicenda di Äda’web, izdane pri založbi Vita e Pensiero (Milano, 2004). Letos je bil kurator sekcije GameScenes na festivalu Piemonte Share Festival 2005. Redno objavlja v e-zinu Exibart in piše za Arte e Critica, Tk_Off, Digimag, Corriere della Sera, Boiler, Noemalab, A minima, Titolo.

Nekaj odlomkov iz tega intervjuja je bilo objavljenih v "La democrazia diffusa? Una pagliacciata.", v "Exibart", 28. julij 2004, in tudi v "Exibart. Onpaper." Št. 16, str. 56.